Še eno področje športa, pri katerem se kažejo velike razlike med spoloma, je področje izplačil nagrad in plačil športnikom. Kljub spodbudnim podatkom, ki so predstavljeni v nadaljevanju, raziskave[1] kažejo, da je razlika v plačilih med moškimi in ženskami največja ravno v športu.
Čeprav se odstotek športnic na tekmovanjih povečuje, pa razlika v višini nagrad med športnicami in športniki še vedno obstaja. Pri tem pa ne gre samo za nagrade na športnih dogodkih, ampak tudi za razlike pri pogodbenih zaslužkih, sponzorstvih in endorsement pogodbah. Revija Forbes vsako leto objavi seznam najbolj plačanih športnikov na svetu, na katerega pa se je v letu 2019 kot edina ženska uvrstila Serena Williams, in sicer na 63. mesto. Na ta problem kažejo tudi raziskave, s katerimi je bilo ugotovljeno, da so nagrade za športnike in športnice enake v 83 % športov, z največjimi razlikami pri kriketu, golfu in nogometu.
Ne smemo pa pozabiti na športe, ki poskušajo odpraviti to neenakost. Prvi tak primer je bil tenis, kjer so leta 1973 na tekmovanju US Open začeli plačevati enako denarno nagrado za tenisačice in tenisače, enako tudi od leta 2007 na Grand Slam-u. V letu 2020 je prišlo do sprememb glede denarnih nagrad tudi v »freeride« smučanju in deskanju na snegu. Določena je enaka višina nagrad (25.000 CHF) za moške in ženske tekmovalce, vendar pa s tem razlike med spoloma niso popolnoma presežene, saj je to minimalna višina ki mora biti izplačana, nad tem zneskom pa spet lahko prihaja do razlik. Podobno je pri alpskem smučanju, kjer pravila FIS zahtevajo enako minimalno denarno nagrado na vseh dogodkih Audi FIS svetovnega pokala.
Razvoj v nogometu
Pomembne spremembe so se v zadnjih letih zgodile tudi na področju ženskega nogometa. V letu 2020 je enakost pri plačilih v določeni meri uspelo doseči Braziliji, kjer je od meseca marca dalje določena enaka višina nagrad in plačil na dnevni ravni za moške in ženske pri sodelovanju na pripravah in tekmah na mednarodnih turnirjih kot sta svetovni pokal in olimpijske igre. Za plačilno enakost si prizadeva tudi sindikat profesionalnih igralcev nogometa FIFPro, ki je objavil poročilo »Raising Our Game«, s katerim povzema različna področja ženskega nogometa (televizijske gledalce, sponzorstvo, pogoje igralk in reprezentance…), na koncu pa vsebuje tudi cilje, ki si jih prizadeva doseči. Raziskava razkriva spodbudne podatke, da je ženski nogomet vse bolj zanimiv in privablja odmevne sponzorje ter vlagatelje, zvišale pa so se tudi plače reprezentantk. V letu 2015 se je na svetovnem prvenstvu v nogometu v Kanadi povečalo število sodelujočih ekip iz 16 na 24, tekem pa se je udeležilo rekordno število gledalcev, in sicer 1,353,506.
Na tem področju je aktivna tudi FIFA, ki je nagradni sklad za svetovni pokal leta 2019 v Franciji povišala na 4 milijone dolarjev za zmagovalno ekipo (dvakrat več kot leta 2015 v Kanadi), je pa to še vedno precej manj od nagradnega sklada za moške, ki je leta 2018 znašal 38 milijonov dolarjev. Problem neenakosti pa naslavlja tudi UEFA. Sprejela je UEFA Women’s Football Strategy 2019-24, v kateri so navedeni cilji, ki jih v tem obdobju želi doseči. Med drugim želi spremeniti dojemanje ženskega nogometa v Evropi, povečati število žensk in deklet, ki igrajo nogomet ter povečati zastopanost žensk v organih UEFA. Pri doseganju zastavljenih ciljev so na dobri poti, saj se je že v letu 2019 (v primerjavi z letom 2017) število profesionalnih nogometašic povečalo za 50%, na vodstvenih položajih pa je zaposlenih dvakrat več žensk, skupno 840 v vseh nacionalnih združenjih.
Je neenakost celo upravičena?
Neenakost med spoloma torej obstaja tudi v športu, vendar pa se, čeprav zakonodaja tovrstna dejanja prepoveduje, postavlja vprašanje ali je ta neenakost vendarle upravičena? Na prvi pogled se zdi, da bi lahko na to vprašanje odgovorili pritrdilno, saj obstaja nekaj argumentov za to. Prvi (aktualen predvsem v preteklosti) izhaja iz bioloških značilnosti obeh spolov, saj naj bi bile ženske biološko nezmožne enakih športnih predstav kot moški. Ta argument danes nikakor ne prepriča, saj so športnice skozi leta dokazale, da lahko dosegajo enake ali še boljše rezultate kot športniki. Drugi je medijska pokritost športa, saj so športniki in moške ekipe deležni več pozornosti kot športnice. Ženske ostajajo slabo reprezentirane, čeprav dosegajo zavidljive rezultate. S tem je povezana tudi popularnost, saj imajo posledično več gledalcev in televizijskih prenosov moški športi dogodki.
Za primer lahko vzamemo kar nogomet v Sloveniji – tekmovanja moških nogometnih ekip so medijsko odmevna in televizijski prenosi pogosti, medtem ko je prenos ženskih nogometnih tekem redkost. Številni ravno zaradi tega zagovarjajo razlike v plačilih, saj so večji zaslužki v prenosu moških športov, poleg tega pa je tudi gledalcev na tekmah več in tako več prodanih vstopnic, s čimer se spet ustvarjajo višji dobički. Prav zato se tudi sponzorji bolj zanimajo za športnike in moška tekmovanja, enako pa je pri sklepanju endorsement pogodb, pri katerih si športnice zaradi manjše prepoznavnosti težje izpogajajo višja oziroma enaka pogodbena plačila kot športniki.
Najbolj očiten argument, da se zagotovi enakost med spoloma tudi v športu, je seveda obstoj načela enakosti žensk in moških in njegovo uresničevanje v praksi. Za enakovredne začetne možnosti športnic in športnikov pri sodelovanju na tekmovanjih in pri pridobivanju primernega plačila, mora biti zagotovljena enakovredna obravnava obeh spolov. Kot navedeno že prej, se kot argument za različno obravnavo večkrat navaja, da je ženski šport manj gledan in manj atraktiven, posledično pa privabi manj komercialnih partnerjev. Vendar pa so razlogi za to različni, ni nujno, da izvirajo iz bioloških razlik in domnevno manjših zmožnosti športnic. Zaradi nizkih plačil ima veliko športnic poleg športnih tekmovanj še drugo službo, kar pomeni, da se ne morejo v celoti posvetiti svoji športni karieri, s tem pa dosegajo slabše rezultate kot bi jih, če bi bile plačane primerljivo športnikom. To pa samo govori v prid temu, da se doseže enako plačilo za oba spola in s tem enake možnosti za večji napredek v ženskem športu. Še en razlog za enako plačilo je, da oboji dosegajo enake ali primerljive rezultate; športnice znotraj ženske konkurence, moški pa znotraj moške.
Pomembno je, kako predstavljamo ženske v športu
Cilj k doseganju enakosti bi moral biti usmerjen tudi na druga področja znotraj športa, ne samo k izplačevanju nagrad, na kar po navadi najprej pomislimo. Pogosto se v medijih pojavi napačno predstavljanje ženskega športa in stereotipno prikazovanje podob moških in žensk v športu. Na primer pri tenisu ali odbojki na mivki se poudarjajo ideali ženskega telesa, posledično pa te igralke prevladujejo v medijih in sponzorjih, to pa družbi daje vtis, da so športnice vredne pozornosti le zaradi njihovega fizičnega izgleda, ne pa zaradi njihovih športnih rezultatov. Verjamem, da to ni slika, ki si jo kot družba želimo ustvariti v svetu. Če še v prejšnjem stoletju ženske v veliko evropskih državah niso smele sodelovati na nogometnih tekmah, se je to danes spremenilo. Ženski nogomet postaja vedno bolj priljubljen, podobno pa tudi ostali športi, zato argument večje popularnosti ne bi smel biti izgovor za različno obravnavanje športnikov. Prav tako pa je priljubljenost različnih športov stvar osebne preference vsakega posameznika.
Argumenti za različno obravnavanje športnic in športnikov ne prepričajo, kar potrjujejo tudi spremembe, ki jih (predvsem) zadnjih nekaj let lahko opazimo v športu. Sprejetih je vedno več pravil klubov in športnih organizacij, katerih namen je zagotavljanje enakosti med spoloma. Kljub temu v nekaterih športih še vedno obstajajo precejšnje razlike. Verjamem pa, da so dosedanji pozitivni trendi dobra podlaga za to, da se v prihodnje zgodijo spremembe tudi pri ostalih športih, kjer enakost še ni dosežena.
[1] Global sport salaries survey 2017 (http://globalsportssalaries.com/GSSS%202017.pdf).
KONTAKT