Šport že od nekdaj predstavlja velik del družbe, ne glede na to ali govorimo o amaterskem ali profesionalnem sodelovanju na športnih tekmovanjih ali pa o spremljanju športnih tekmovanj skozi oči gledalcev. Spremembe v družbi imajo vpliv na šport, na nastanek novih športov, pravnih pravil, načel… V skladu s slednjim sta pomembna predvsem načelo enakosti spolov in načelo nediskriminacije.

Čeprav bi danes enakost žensk in moških moral biti že dosežen cilj, se vse prevečkrat pokažejo nedoslednosti pri spoštovanju enakosti med spoloma – med drugim tudi na športnem področju, pa ne samo pri udeležbi na športnih tekmovanjih, temveč tudi pri izplačevanju nagrad, oblikovanju denarnih skladov in vsebini samih pogodb, ki jih sklepajo športniki. Zaradi obsežnosti obravnavane tematike bo blog razdeljen na dva dela, pri čemer bo v prvem delu govora o spoštovanju in upoštevanju načela enakosti spolov in nediskriminacije, v drugem delu pa o izplačevanju nagrad in finančnem vidiku.

Se načelo enakosti in nediskriminacije res upošteva? 

Načelo enakosti med ženskami in moškimi je temeljno načelo Evropske unije, v okviru katere je bil ustanovljen Evropski inštitut za enakost spolov. Inštitut se zavzema predvsem za večjo zastopanost žensk na najvišjih vodstvenih položajih v športnih organizacijah v vseh državah članicah in s tem povezano uveljavljanje kvot po spolu. K napredku na področju enakosti v športu je pripomoglo tudi Sodišče EU, ki je v postopkih predhodnega odločanja izdalo številne pomembne odločbe, s katerimi je bila delavkam (športnicam) potrjena zaščita, ki je nacionalna zakonodaja morda ne bi nudila^[1]. V sodbah Dekker v VJV Centrum in Hertz v Aldi Marked je tako Sodišče odločilo, da je zavrnitev zaposlitve ali prekinitev pogodbe o zaposlitvi zaradi nosečnosti v nasprotju z Direktivo^[2].

Pomembna je tudi odločitev v sodbi Brandt-Nielson, da je zavrnitev zaposlitve nosečnicam v vseh okoliščinah nezakonita, ne glede na ekonomske posledice delodajalca in enako tudi prekinitev pogodbe s strani delodajalca, če je razlog nosečnost delavke. Te določbe ščitijo vse poklicne športnice, ki so sklenile pogodbo o zaposlitvi, športnice, ki pa so zaposlene na podlagi drugih pogodb pa so zaščitene z Direktivo 2006/54/ES^[3].

Ureditev v Sloveniji

Slovenska zakonodaja na področju športa z Zakonom o športu določa, da se vzpostavljajo možnosti za ukvarjanje s športom za vsakega prebivalca RS ne glede na spol, raso, socialni status, versko prepričanje, jezik in narodnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino^[4]. Na njegovi podlagi je bila sprejeta Resolucija o nacionalnem programu športa v RS za obdobje 2014-2023, ki pa razen omembe pomembne vloge žensk kot mater in njihovega vpliva na preživljanje prostega časa družine v rekreativnem športu in prizadevanj za povečanje njihove športne dejavnosti, ne vsebuje specifičnih ciljev in ukrepov, ki bi neposredno naslavljali položaj žensk oziroma upoštevali vidik enakosti spolov. Večji pravni pomen kot resolucije pa imajo pravilniki posameznih športnih zvez, preko katerih lahko spoznamo ali in v kolikšni meri se načelo enakosti spolov odraža v praksi. 

To lahko ugotovimo že s kratko analizo določb, ki jih vsebujejo pravilniki športnih zvez. Pravilnik KZS na primer določa pravico registracije tujega igralca članske kategorije^[5]. To pravico podeljuje klubom, članom 1. in 2. moške SKL in klubom, članom 1. ženske SKL. Kljub istemu dosežku (2. SKL) pa imajo klubi, člani 2. ženske SKL pravico registracije tuje igralke članske kategorije le pod posebnimi okoliščinami, enako kot klubi, člani 3. in 4. moške SKL. Pravilnik pa položaj članic in članov različno ureja na več mestih. Drugi primer je določanje števila igralcev na tekmi, pri čemer mora za člansko ekipo 1. SKL za člane na vsaki tekmi državnega in pokalnega prvenstva nastopiti najmanj 8 igralcev, ki imajo slovensko državljanstvo, za članice pa najmanj 9 igralk^[6]. Iz tega lahko hitro razberemo, da že pri pravici do udeležbe na športnih tekmovanjih obstajajo razlike med spoloma.

Pomanjkanje nadzora, nevednost športnikov in preveč ohlapna pravila

Kljub jasni ureditvi tako na nacionalni kot na evropski ravni še vedno prihaja tudi do prekinitve pogodb zaradi nosečnosti, zavrnitve sklenitve pogodb ali nesmiselnih določb v pogodbah, s katerimi si klubi na primer želijo povrniti nastale in že plačane stroške, v primeru nosečnosti športnice, ko ta ne more več nastopati zanje. Razlog za takšne in podobne kršitve je predvsem v pomanjkanju nadzora nad vsebino pogodb, pogosto pa tudi neizobraženost športnikov o njihovih pravicah. Športnice velikokrat raje sklenejo pogodbe s tovrstnimi določbami kot pa opozorijo na to in tvegajo zavrnitev sklenitve drugačne pogodbe s strani kluba. Možne rešitve bi bile večja transparentnost pogodb, prilagajanje zakonodaje, inšpekcijski nadzori, pa tudi boljše osveščanje športnic glede njihovih pravic in možnosti, ki jih imajo v primeru, da se znajdejo v omenjenem položaju.

Glede načela enakosti in nediskriminacije v športu slovenska zakonodaja vsebuje bolj splošne določbe in je dokaj skopa. Kot ugotovljeno zgoraj, so rezultat tega tudi pravila športnih zvez in klubov, ki ne spoštujejo teh načel v celoti in razlike med spoloma samo še povečujejo, namesto da bi športnice in športnike obravnavali enako. Zato bi veljalo premisliti o sprejemu bolj konkretnih ciljev in določb, ki zadevajo spoštovanje načela enakosti.

---

^[1] Gardiner, S. et al., Sports Law, 3. izd. (Velika Britanija, 2006), 574-575.

^[2] Direktiva Sveta o izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnega usposabljanja in napredovanja ter delovnih pogojev, 1976.

^[3] Direktiva Evropskega parlamenta in sveta o uresničevanju enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu, 2006.

^[4] Zakon o športu, 2017, 3. člen 1. točka.                                                          

^[5] Registracijski pravilnik košarkarske zveze Slovenije, 2019, 36. člen.

^[6] Registracijski pravilnik košarkarske zveze Slovenije, 2019, 59. člen.