V Sport Lex Talku na temo 30 let slovenskega športa smo gostili posamezniki, ki so sodelovali pri vzpostavljanju slovenskega samostojnega športa, ga živeli in o njem poročali. Za spletnim omizjem so debatirali Rudi Zavrl, častni predsednik Nogometne zveze Slovenije, Jure Košir, prejemnik olimpijske medalje v slalomu, Tomaž Ambrožič, direktor Sport Media Focus in Igor E. Bergant, nekdanji športni novinar in zdaj televizijski voditelj. 

»Po osamosvojitvi smo prišli v situacijo, kjer sami odgovarjamo o športu. Od trenutka osamosvojitve izgovorov ni bilo več. Očitno se je slovenski šport organiziral na vseh ravneh in panogah tako, da žanje takšne uspehe, kot jih” je uvodoma dejal Rudi Zavrl. Osvajalec olimpijske medalje v slalomu Jure Košir se je spomnil svojih izkušenj s tekmovanjem v začetku samostojne poti slovenskega športa: »Ko se je dejansko zgodil junij 1991 se kar naenkrat iz priprav v Italiji nismo več mogli vrniti domov. Spomnim se kar tesnobe, brez tudi telefonskih zvez z domačimi. Iz Italije smo se potem nekako spravili v Slovenijo. Naslednjega pol leta smo živeli v tesnobi in dvomih – za koga bomo nastopali, bomo sploh nastopali, bomo šli na Olimpijske igre? Na prvih tekmah za svetovni pokal pod okriljem Slovenije so v ZDA želeli naše izjave, naš uvid v to, kar se dogaja. Na Olimpijskih igrah smo prvič nosili slovenske simbole, vsem razlagali, kaj pomenijo. Res smo bili ponosni.«

Direktor agencije Sport Media Focus Tomaž Ambrožič je izpostavil tradicionalno slovensko povezanost s športom in njegovo vlogo pri gradnjo slovenske identitete:

»S tem, ko smo dobili državo in začeli graditi nacionalno identiteto, je šport dobil še dodaten pomen. Ko so se začeli dogajati slovenski uspehi po letu 91′ je celotna javnost začela doživljati šport kot stvar nacionalne identitete. Večji, kot so bili uspehi, bolj ponosni smo postajali, zavedni Slovenci.« 

»Danes je šport najmočnejši in najuspešnejši zaščitni znak Slovenije v svetu«

A kljub temu, kot so se strinjali sogovorniki, je slovenski šport sistemsko in finančno s strani države podhranjen. »Imamo ogromen razkorak med uspehi in sistemsko organizacijo športa. Koliko denarja se sistemsko namenja športu in koliko uspehov to vlaganje prinese. V Sloveniji je najtežje poskrbeti za “matico” – za klube in posameznike, ki delajo na začetku karier športnikov. Starši morajo ogromno prispevati. In to ni dobro za slovenski šport,« pravi Košir. Pritrjuje tudi dolgoletni predsednik NZS Zavrl, ki pravi: »Breme staršev, finančno in časovno, v vzgoji mladih športnikov izjemno veliko. Prihaja do situacij, da brez mesečnih vadnin ne gre, vsaj v nogometu ne. Ob povprečnih dohodkih z dvema otrokoma starši vse to težko financirajo.«

Govorci so predvsem opozarjali na potrebo po večjem posluhu države in vlaganju oziroma vračanju v šport na način, da je športno udejstvovanje omogočeno vsakemu, ki to želi, obenem pa so športni delavci ustrezno plačani. »Iznajdljivost in entuziazem lahko nadoknadita ogromno. Ampak vseeno moramo gledati na razvoj in omogočiti možnosti mladim, da se ukvarjajo s športom. Če ne bo možnosti treniranja npr. košarke, je to velika škoda. Morda se novi Luka Dončič zaradi tega sploh ne more ukvarjat s športom,« je mnenja Košir, ki zdaj deluje tudi kot športni agent in pozna tudi poslovno plat medalje. 

Slovenski šport se financira sam

»Slovenski šport ves vložen denar sam prinese nazaj v državno blagajno. Iz letnega programa športa in Fundacije za šport gre za financiranje letnega programa približno 14 milijonov evrov. Slovenski šport skozi druge dejavnosti, marketing, transferje, TV pravice, organizacijo športnih dogodkov teh 14 milijonov prinese nazaj v blagajno skozi izvoz športa v tujino,« pravi Ambrožič, ki poudarja, da moramo v Sloveniji prepoznati dodano vrednost, da bo šport prinesel dodatne prihodke v državo. Ocenjuje, da bi na letni ravni potrebovali dodatnih 20 milijonov evrov za ureditev razmer v športu. Ko pomislimo, da je Slovenija za odstranjevanje cestninskih postaj namenila 45 milijonov evrov, je zadržek pri večjem vlaganju v šport še bolj nerazumljiv. 

Ambrožič ocenjuje, da je šport najuspešnejši in najmočnejši zaščitni znak Slovenije v svetu.

»Tak navdih, ki nam ga daje šport, nam ne more dati nobeno drugo področje,«

poudarja strokovnjak na področju športnega marketinga. Jure Košir je ob koncu opozoril: »Vsi tisti, ki smo povezani s športom, moramo opozarjati, da se mora nekaj spremeniti. Če ne bodo čez leta uspeli le primeri, ki bodo delovali individualno, sistem pa ne bo proizvajal zmagovalcev.«